
STUDENICE POD BOČEM
Kdor bi po dolgem in počez le enkrat prehodil našo vasico in občino, in bi hodil po njej odprtih oči ter še bolj odprtega srca, bi nekoč dojel, zakaj ji pravimo domovina. In če bi dodobra spoznal številne naravne in kulturne spomenike, ki so jih v preteklosti preoblikovale naravne sile v skladnem sodelovanju z našimi predniki, bi razumel še pomen varovanja in ohranjanja le-teh.
Kdor bi po dolgem in počez le enkrat prehodil našo vasico in občino, in bi hodil po njej odprtih oči ter še bolj odprtega srca, bi nekoč dojel, zakaj ji pravimo domovina. In če bi dodobra spoznal številne naravne in kulturne spomenike, ki so jih v preteklosti preoblikovale naravne sile v skladnem sodelovanju z našimi predniki, bi razumel še pomen varovanja in ohranjanja le-teh.
V ozki dolinici, ob kraškem izviru, imenovanem Studenec milosti, se nahajajo Studenice. Že pred mostom čez reko Dravinjo te pozdravita dva svetnika, v daljavi pa zagledaš zvonik cerkve sv. Treh kraljev. Preseneti te, kako je samostan postavljen čisto v naročje Boča. Pred samostanom stojita mogočna lipa in ob njej skala, iz katere teče živa voda. Na njeni levi strani je lep, snežno bel kip Zofije Rogaške – ustanoviteljice ženskega dominikanskega samostana v Studenicah. Po legendi je med jahanjem našla ta izvir in kasneje tu ustanovila samostan. Ko se podaš skozi njegova vrata, na levi strani zagledaš dve mogočni lipi, ki stojita kot čuvaja malega jezerca, v katerem je izvir žive vode.
|
Dravinjska dolina med Poljčanami in Majšperkom je bila v preteklosti veliko bolj znana in obiskana kot danes. Prav ta odmaknjenost je ohranila zaklade, na katere bi bili lahko Slovenci posebej ponosni. Glavni smoter in dušo kraja pa ves čas pomeni samostan Dominikank, ki je med največjimi spomeniki romanike na Slovenskem. Najbolj značilna zanj sta njegova romantičnost in blagi mir pod mogočnim Bočem. Vsako jesen se sonce poslovi od Studenic, se pozimi skriva za Bočem, spomladi pa se veselo vrne. Ta naravni pojav, samostan, izviri, mir in romantičnost so vedno tudi posebno doživetje slehernega obiskovalca.

Ko se ob samostanskem obzidju podaš na sprehod po Samostanski učni poti, kaj kmalu zagledaš kraški značaj Boča, ki se kaže v štirih izvirih, katerih vode se nekaj deset metrov nižje združijo v Topli potok in se za Studenicami izlivajo v reko Dravinjo. Na nasprotni strani trga, ki se je razvil pred studeniškim samostanom, na griču nad Dravinjo se dviga mogočna cerkev, posvečena zavetnici za vid. Postavile so jo studeniške dominikanke. Legenda pravi, da je cerkev postavila "slepa nuna". Slepa predstojnica samostana se je zaobljubila sv. Luciji, da ji bo dala postaviti cerkev, če ji izprosi vid. Njena prošnja je bila uslišana. V zahvalo je dala pozidati sedanjo stavbo. Ko je bila cerkev popolnoma urejena, jo je šla pogledat. Vstopila je, videla njeno lepoto in vzkliknila: "O sveta Lucija, kako lepa si!"
Za prednico tako ponavlja vsak obiskovalec, ki prvič pride sem …